Za začetek ponavljam postulat, da je kultura najmočnejši element v poslovanju podjetja, če kot ostala dva elementa štejem strategijo in vizijo. Podjetja imajo največkrat težave s kulturo in res malo podjetij je, kjer bi bila kultura nad strategijo ali vizijo. Če ne drugega, imajo podjetja nekoga, ki ima ideje, ima torej vizijo, ne glede na nebuloznost le te. Potem velja tudi to, da podjetja imajo vrsto gradnikov strategije, recimo produktni portfelj, organiziranost družbe, letne plane, nadzor stroškov, pa tudi segmentacijo trga, prodajne kanale in tako naprej. Kultura pa se zgodi sama od sebe. No, ne čisto.

Kulturo najmočneje oblikuje vodja. Zelo pogosto se tudi zgodi, da imajo družbe več vodij, ne le direktorja ali lastnika. Celo zelo pogosto je, da je pravi vodja skrit. Omenjal sem že primer Talleyranda, znanega po nazivu princ diplomatov, ki je iz ozadja v popolnosti nadziral Napoleonov dvor in tudi njega samega. Zgodovina sicer pomni Napoleona, a sistem vladanja in potek zgodovine bi bil brez Talleyranda precej drugačen. Edgarja J. Hooverja, šefa FBI v času štirih ameriških predsednikov najbrž ne rabim posebej predstavljati.

Kulturo najbolje definira stavek, da je to tisto, kar se v podjetju zgodi, ko vodje ni. Močna kultura ga zna nadomestiti. Saj močna kultura izgrajuje nove vodje, ves čas. Takšna kultura je za klimo v podjetjih zelo dobra, čeprav je zahtevna. Zahteva namreč sposobnost prevzemanja odgovornosti, a tudi razpolaganje s pooblastili precej blizu frontne črte, ne pa pri vrhu podjetja. Frontna črta so tisti zaposleni, ki imajo stik s kupci, običajno so to prodaja, klicni center, storitveno osebje.

Bistvo dobrega vodje je, da zna razločevati med nujnim in pomembnim. Višje na hierarhični lestvici kot je, bolj je to težko, zlasti zato, ker je vse bolj umaknjen od frontne črte. A umik je nujen. Strategije podjetja ni mogoče voditi z vztrajanjem na vodenju vsake podrobnosti. Vseeno pa si dober vodja ohranja kondicijo s tem, da se pogosto vrača na fronto. Tam preveri kaj se dogaja, se včasih spusti v detajl, potem pa se zopet umakne in delo, ter zlasti odločanje o delu prepusti svojim podrejenim. Pri tem jim pomaga, jih usmerja, a ne prevzame odgovornosti za vsako malenkost in se ne zaplete v vsako neumnost.

Tu je srž. Dober vodja mora znati dopustiti napake. Tudi tiste, ki bi jih sam hitro odpravil. Ne vedno, a pogosto. Mora znati videti, ali bodo napake njegovi podrejeni videli in popravili sami. Mora videti, kaj se zgodi, ko ga ni. Ta sposobnost vpogleda v dogajanje izven lastne kontrole je sposobnost zaznavanja kulture. S tem pa tudi njenega upravljanja.

We’ve had a great time there, especially in a small farm outside of Nyköping, better known for its Skavsta airport served by Ryanair. The farm is called Öllsta and can also be found at www.ollsta.se.

The farm is one cozy place. Very modern and stylish inside, including a 50″ TV, three double beds, a kitchen, and bathroom. On the outside the farm is peace+heaven on earth. To top it off, Henrik and Katarina are caretaking, yet not intruding.

A few highlights are here:
- you pick your own eggs from the henhouse in the nearby barn
- the forrests around the farm are full of porcini mushrooms, picked about two kilos in about half an hour
- the family has two samojed white fluffy dogs (my daughter calls them bears), two cats, two horses and some other animals
- nobody locks their houses, nor did we lock our cottage. Upon being asked about this Henrik said ‘welcome to Sweden’
- it’s q.u.i.e.t.
- the place was fully renovated a year ago

Now, after leaving Henrik sent me a nice enquiry about my note in the guest book. I wrote that it would help them if they became members of various booking systems. I told them that I didn’t find them through such systems, but rather just googled a bed & breakfast in the Nyköping area and then phoned them up.

Upon this Henrik said that he has applied to several booking systems. But still, I didn’t find them because of the booking systems.

Aha, now, here’s the challenge, my dear readers. What would Henrik and Katarina need to do to be marketed better? Please pay attention to the fact that you consider real and addressable issues. Keep the smoke and mirrors to yourself, I don’t like them at this blog anyway, if you haven’t spotted it so far.

For example. I will not accept suggestions of general nature such as “improve translation” or “optimize for search engines”. But I would love to see suggestions such as, page this, line that, spelling mistake, correct from this to that. Or for example, try out ad words per keywords “skavsta”, “room”, “bed&breakfast”, “sweden” and “ryanair”.

So, people, any ideas? Wanna go there and check it out yourself?

I think I would go there again. In winter. They have snow sledges, drawn by their two horses.

To make it clear, I offer no prizes for this challenge, nor am I in a deal of any sorts with the Anderssons. It’s just plain old satisfied customer acting as a promoter. And I feel great about it.

Naj jih za začetek nekaj naštejem: prodaja, dodana vrednost na zaposlenega, čas za izvedbo aktivnosti, šest sigma v managementu kakovosti, RFM analiza zvestobe strank, količina CO2 na prevoženih 100km, BDP države, … Za vsako izmed teh meril lahko trdim, da sodijo med brute fakte.

Na drugi strani so mehkejše zadeve, ki jim ne moremo reči mehki fakti, saj že beseda fakt govori o nečem precej trdem. Ne, na drugi strani je res nekaj mehkejšega, recimo spoznanja ali občutki, ampak ta zapis niti ni o tem, govori o brutih faktih.

Zdaj si zamislite trenutek, ko se manager sooči z brutimi fakti, ki niso v njegov prid. Če je količkaj prida, ter lahko zaupa osnovnim podatkom, potem ob tem ukrepa. Če ne ukrene nič in zgolj upa, da se bruti fakti motijo, potem ni manager, ampak je zguba.

Ukrepanje je nujno, ni pa obvezno, kako to poteka. Lahko se tudi zelo tenkočutno odloči, da ne bo storil nič. Torej isto kot zguba. A potem ni zguba, lahko je le potrpežljiv. Pomembna razlika med managerjem, ki se odloči narediti nič in zgubo, ki tudi ne naredi nič, je v tem, da se je prvi odločil, drugi se ni.

Manager uporablja trdo metriko, da lahko na njeni osnovi sprejema odločitve. Mehka spoznanja lahko tudi upošteva, a ne smejo preglasiti brutih faktov. Mehke občutke uporablja zato, da poveže brute fakte v smiselno celoto, da tudi nadomesti primanjkljaj v kakovosti merjenja, nedodelanosti informacijskih sistemov in podobno.

A pozor, po definiciji bruti fakti nikoli in prav nikoli niso dovolj. Manjko do končne odločitve vedno obstaja. Razlog za to se skriva globoko v nedrjih matematične discipline, ki se ji reče predikatna logika.

Poanta cele zadeve je v tem, da manager, ki upa, da bo vse zgradil na brutih faktih, pade. Težava je seveda v tem, da sem pred tem trdil, da manager mora upoštevati brute fakte, da se ne sme zanašati le na mehkobo. Manager, ali bolje leader, je tisti, ki razume, katere brute fakte je potrebno ignorirati, katere smiselno povezati in, to je največ, preseči brute fakte zato, da v akcijo spravi svoje sodelavce. Sledenja vodji leaderju ni zgolj na osnovi faktov, sledenje temelji na osnovi občutka.

Zdaj pa nazaj k denarju. In naj pojasnim z zgodbo. Nekega aprila je v nekem morju na neki naftni ploščadi prišlo do eksplozije. Umrlo je 11 ljudi, ploščad je potonila, izlivanje nafte v dotlej čisto vodo je trajalo tri mesece. V teh treh mesecih je vsak dan šlo v nič do 3 mio $ nafte, ocenjena ekološka škoda je bila 20x toliko, vsak dan. Zakaj je prišlo do tega? Ker je bilo glavno merilo za uspešnost vrtalcev denar. Ker je bilo tako, so naredili vrsto kritičnih napak, vse pa so bile povezane s prihrankom. Ko je bilo ubranih že res preveč bližnjic, vse v imenu denarja, je prišlo do katastrofe.

Naj rezimiram. Če bi na zgoraj navedeni vrtini upoštevali načelo ‘ljudje z ljudmi’ pred maksimiranjem denarnega profita, potem se to ne bi zgodilo. Lekcija je huda, a obstajajo hujše. Si predstavljate maksimizacijo dobička pred upoštevanjem varnosti v jedrskih elektrarnah? Jaz si to zelo lahko predstavljam. Žal.

Pa čeprav naredim cel kup reči. Nimam časa za vse, kar bi rad naredil. Zadeve mečem v koš, puščam nenarejene. Ne vse. Nikakor. Veliko je narejenega. A vseeno se počutim, kot da me čaka nekaj tistega, o čemer sem dvakrat letos že pisal (1. in 2.).

Pred nedolgim sem opisoval en tak nor projekt, najdeš ga tudi pod www.corsettech.com. Danes lahko o njem povem kaj več, kot le to, da je bil nor. Hja, šli smo se zapiranje naftne vrtine v Mehiškem zalivu. Naš predlog je bil na tretji stopnji evalvacije v BPjevem štiristopenjskem procesu zbiranja rešitev. Za prehod v fazo štiri nam je manjkal preizkus tehnologije. Za ta preizkus smo potrebovali vojaški poligon Poček. Več razlogov je bilo, zakaj nam vlada tega ni odobrila. A ji tega ne očitam, zakaj le. Saj smo itak delali nekaj norega. Zlasti zato, ker smo si domišljali, da lahko iz ene obskurno majhne Slovenije rešujemo svet.

Zakaj pa ne?

No, zato! Zato je treba reševati svet tudi iz ene majhne obskurne Slovenije. Projekt je vseeno pustil veliko dobrega. Vodilni mož projekta, izumitelj Andrej Čufer je nastopil na RTV Slo in na POP TV, po slednjem prispevku nas je kontaktiral Slovenec iz Halliburtona. To podjetje je eden največjih igralcev v naftni industriji, sicer razvpito zaradi lastništva nekdanjega ameriškega podpredsednika Dicka Cheneya. Nasploh se okoli tega podjetja vleče en tak slab sloves že vrsto let, sploh pa po obtožbah o vedenju družbe v Iraku, kjer je ena glavnih oskrbnic ameriške vojske. Sloves gor ali dol, kontakt je bil korekten, pa četudi ga nismo pripeljali do prodaje naše tehnologije.

Projekt na noben način ni prišel do pravih odločevalcev, pa čeprav smo tokom projekta spoznali pol ministrov v vladi, no, malo pretiravam, lobiste na strani levice, lobiste na strani desnice, pravnike, tudi iz Avstralije, odpravnika poslov na ameriški ambasadi, dva sumljiva tipa, za katera z Andrejem trdiva, da sta bila vohuna v izvidnici, najboljšega strokovnjaka za vrtanje v regiji, štiri častne konzule Slovenije v Ameriki, dejstvo, da je v Jadranu 84 naftnih ploščadi (!), in tako naprej in še naprej. Veliko tega je bilo. Pa vsega skupaj niti še ni konec. Zadeva se še kar dogaja, čeprav ne v luči Deepwater Horizon vrtine, ampak širše.

Kakorkoli, iz navedenega sem potegnil spoznanje, da želim nekoč v prihodnosti biti vodja, ali pa vsaj soudeležen pri studiu za visoko tehnologijo. Toliko zanimivega, kot srečaš v state-of-the-art tehnologijah, je res težko spraviti skupaj kje drugje, zlasti če je tvoja duša malo geekovska, kar pri meni zagotovo je. Ja, rad bi imel svoj studio za prodajo inovacij. Ni mi ključno, da bi bil izumitelj sam, za to nisem dovolj dober. Vem pa, da je Sloveniji število inovatorjev izjemno visoko, še večje pa so njihove nerealno velike sanje in žalostno realna nesposobnost privesti zadevščin do komercialnega uspeha. Peter Florjančič je pri tem ena redkih izjem.

Še ena nora tema je želja po tem, da bi na trg pripeljali VOD, pa ne tako, kot ga ima sedaj Telekom Slovenije, T-2 ali kdo tretji, ampak na velika vrata, z vsaj 5.000 filmi naenkrat, od tega z nekaj 100 najbolj aktualnimi. Torej en tak slovenski iTunes. Še najraje v navezavi z Boštjanim iz www.partis.si. Fant je sicer po uradni dikciji “video-pirat”, ampak kaj, ko počne točno to, kar ljudje želijo, to pa je to, da imajo instantno na voljo več kot 10.000 vsebin za njihove TV ekrane. Dejstvo, da ob tem trpi tudi moja videoteka www.itivi.si, me pri tem ne moti toliko, kot mi govori, kako se moramo spremeniti mi, torej predstavniki legalne prodaje ali izposoje vsebin. Pravo vprašanje ni, na kateri strani brega je Boštjan, ampak to, kje je večji del interesov različnih deležnikov. Če je premisa ta, da je pravica izključno na strani lastnikov avtorskih pravic, potem je Boštjan kriv in je potrebno delati na tem, da se njegovo delovanje na Partisu zaključi. Ampak, ali je res pravica le na strani lastnikov avtorskih pravic? Če bi bilo namreč tako, potem Hollywood niti ne bi nastal. Nastal je namreč zato, ker so filmarji z vzhodne na zahodno obalo pobegnili zato, da bi se izognili plačevanju patentov za celuloidni trak, ki so bili v lasti Edisona in družbe Eastman Kodak. Kaj pa če je Partis ta nova filmska meka, ki je nastala zaradi bega pred prepočasnim sistemom distribucije, kot ga nudi uradni Hollywood?

Seznam se tu seveda ne konča. Dobro vprašanje pri tem je, kje je moj fokus. Pa, moj fokus je jasen. Želim sebi in svoji družini zagotoviti najprej varnost, od tam naprej pa želim delati velike in signifikantne projekte. Kot kaže sem od tega tedna naprej razprodan. Zato bom manj floatal naokoli in bo tudi zgodb, kakršne sem opisoval zgoraj, malo manj, a to ne pomeni, da ne bom še kje skušal koga podžgati in ga usmeriti v kaj norega. Je tako pač bolj zabavno, zanimivo in življenja polno.

Težava, ki je tu jasno paradoks, je ta, da bolje ko mi gre pri tem opisovanju, dlje daleč stran sem v enem od dveh vidikov, bolj verjetno v emocionalnem. Preprosto zato, ker opisujem in poskušam pri tebi, bralcu, zaigrati na struno razumevanja. Torej lahko ne vem koliko napora usmerim v argumentacijo in boj v prid emocionalnosti, pa sama zmaga pri tem pomeni poraz. Heh, kot boj za nedolžnost s seksom

Poglej draga bralka, ti, ki se na emocije bolje razumeš od nas mošnjičkarjev, problem je dejansko širši. Kako naj ti pojasnim, da celotne premisa razumevanja sveta, kot ga postulira razsvetljenstvo in descartizem vodi v smer, ki negira celostno dojemanje, ker daje prednost analitični strukturi, ker je vsebina pred formo. Ker so znanstveni članki vredni več od rumenonovičarskih zgodb o ljubezenskih trikotnikih. Ker verjamemo v to, da je formalna izobrazba pomembnejši kriterij uspeha kot izkušnje. Ker je merilo uspeha denar.

No dobro, v čem je problem? Problem je v tem, da se imamo za pametnejše kot so bili ljudje nekoč. Kot dokaz navajamo neke invencije, neke fantazme o človeku 21. stoletja, neke zgodbe o napredku. Ja dobro, ampak zakaj potem prihaja do vedno novih nategov, do vedno novih katastrof, do vse te bede in joka in teme? Zakaj že več kot milijarda ljudi živi v slumih? Zakaj se sploh sprašujemo zakaj?

Malo sem se izgubil. Hvala Bogu. Svet je kaotičen, urejen bolj občasno. Pa vendar vse tole je, vse naokoli je veliko čudovitega. Vse naokoli dehti, diši, žubori, ja, pleše. Kaj ne bi potem plesal tudi sam. Saj rad plešem.

Vidiš bralka. Nekako sem poskušal pisati o naslovni temi, pa ti raje povem nekaj drugega. Ljubim te. Veš, ljubezen je največja. Edina. In ja, lepa si nocoj.

Glavno vprašanje je seveda, kaj deluje, ali direktno ali znamčno trženje? Odgovor je jasen, deluje oboje, ima pa različne zakonitosti. Tule želim izpostaviti eno od, zame, ključnih razlik, pa s tem tudi velikih prednosti znamčnega trženja pred direktnim trženjem.

Govorim o večstopenjskem modelu nasproti enostopenjskemu modelu trženja. Poglejte. Znamčno trženje ne prodaja direktno, ima pa v pravilni indirektni navezavi z nekaj drugimi elementi v trženju izjemno moč. Dokazov je dovolj vsepovsod okoli nas, vsak dan, kamorkoli pogledamo.

Znamčno trženje se namreč ne trudi prodati takoj, ampak pripravlja teren za to, da druge službe delajo lažje. O tem sem pred leti pisal za Marketing magazin, nisem si pa tega izmislil sam. Dokazano je bilo namreč, da oglaševanje samo ne zvišuje prodaje, ima pa velik vpliv na izboljšanje distribucije. Izboljšanje distribucije pa neposredno in skoraj nujno povezano s povečanjem prodaje. Ključ je jasno v tem, da sta trženje in prodaja povezana v toliko, da zna prodaja povečano oglaševanje vnovčiti pri doseganju boljših pozicij na policah, prisotnost v več poslovalnicah, možnost in-store oglaševanja in podobno. Direktni marketing običajno ne izkorišča moči povečanja indeksov distribucije. Zanimajo ga primarno dirketna naročila. Težava pa je tem, da si s tem ne gradi tako dobro takoimenovanega latentnega povpraševanja. Če ni akcije, pač ni naročil. Nasprotno pa pri znamčnem trženju stalna prisotnost oglaševanja ni potrebna, važna je stalna distribucija.

Vseeno pa se pri znamčnem trženju prepogosto dogaja, da se trženje in prodaja ne razumeta in takrat zgoraj omenjenih sinergij tudi ni mogoče tako dobro izkoristiti. Takšnemu trženju pa je bolje reči brezglavo trženje. In žal, ali na srečo za nas pametne tržnike, teh brezglavcev nikoli ne zmanjka.

Roko na srce pa težava niti ni tako majhna, srž pa je verjetno v tem, da je ocenjevanje učinkovitosti znamčnega oglaševanja zelo zahtevno. Pa še to je, da je učinke praktično nemogoče meriti v izolaciji od prodaje. In zopet smo tam, zadeva je preverljiva le, če že itak deluje in se prodaja in trženje razumeta. Od tu pa je tudi razumljivo, zakaj nekatere tržnike potegne stran in se začnejo iti direktno trženje. Ker imaš zadeve pač sam bolj pod nadzorom. Pa čeprav so v celoti gledano na trgu direktno trženjske zgodbe manjše od klasično znamčnih.

Res lepo bi bilo, če bi znali sodelovati, vsem bi nam šlo bolje.

Danes sem se pogovarjal z Robertom, ki je krasen podjetnik, o tem, kaj nek tipičen mlad biznis potrebuje za to, da mu uspe. Naštela sva več reči.

Najprej sva govorila o deskanju na valovih, oziroma kako je fino, če podjetje ujame val, ki ga požene do uspeha, a da je po tem, ko se val konča spet tu trda realnost posla. Predvsem pa nadzor nad stroški. Slednji je večini zoprn. Ker je zoprno videti, da je denarja premalo. Ker je zoprni terjati kupce. Ker je zoprno omejevati lastne sanje. Ampak hej, če je v poslu samo to zoprno, potem je super. Veliko raje vidim, da je zoprno pri denarju, kot pa da je zoprno povsod drugje, le pri denarju ne.

Nadaljevala sva o tem, kako pomembno je, da se podjetje fokusira. Da se ne razmaže na pretanko. Da verjame in tvega z več jajci v eni košari, ne s stotinjo jajc v stotinji košar. Svaštarija je pravzaprav en velik problem slovenskih podjetnikov. Vsi smo namreč prepričani, da znamo vse. Zato pa se podjetje ukvarja z edvertajzingom, hotelirstvom, bioprehrano, za nameček pa ima direktor še svojo družinsko posvetovalnico, da o trenutno nekoliko postranskem projektu zidave za trg ne govorim. Sorry fantje, sorry dekleta, če hočete biti res dobri, to je svetovno dobri, bodite to za začetek na enem področju, ne na petih.

Delno povezano s svaštarjenjem je nezaključevanje projektov. Temu se sicer lepše reče sposobnost pakiranja produktov, ali tudi storitev. Treba je vedeti, kdaj se projekt začne, koliko časa se ga vodi in kdaj se ga konča. Ne pa, da se stvari vlečejo v nedogled, hkrati pa se zgodi še 10 novih idej, ki tudi dobijo svoj preveč entuziastični začetek, mlačno vodenje, konca pa ni videti. Rezultat so kupi nezaključenih projektov, z najmanj toliko zafrustriranimi ljudmi, ki jih izvajajo, pri čemer zamere kot plevel prerastejo nekoč idealistično postavljene cilje.

Seveda ne bi povedal nič, če ne bi omenil še kapitala. Tega v Sloveniji praktično ni. Pika. In ne sanjat, da ga boste dobili. Raje pričakajte val, ki sem ga omenil v pričetku zapisa. Če štartate s premiso, da kapitala ne bo, bo lažje, saj si ne boste delali utvar, obenem boste že takoj v štartu hudo pazljivi na stroške, pa še povečali si boste možnosti, da denar res dobite. Pri denarju je pač tako, manj kot ga rabiš, raje te ima. In obratno. Sam na denar gledam kot na sredstvo, ki ga je potrebno kanalizirati. Je kot voda. Ampak če voda nima pripravljenih cevi, po katerih bi lahko stekla, je precej neuporabna. Obratno pa velja, da če najprej naredim načrt za cevi, po katerih naj bi tekla voda, potem ni vrag, da ta voda ne bo prišla. Pa je potem sploh važna voda? Ne, važne so cevi.

Kaj še? Aha, pogum. Ja, jajca je treba imeti. Vsak podjetnik vam bo tudi povedal, da ne bi bilo lepšega kot to, da bi bilo vse čisto tako kot je, le da ne bi bili dolžni 200.000 EUR banki, ali komurkoli pač že. Ta dolg pa vrta luknjo v želodec. Načenja spanec. Ubija voljo. Zagotovo pa te na koncu lahko utrdi. Nauči te tega, da je bistvo podjetništva v morda najlepšem reku, kar sem jih slišal letos, menda pa ga je izrekel Richard Branson in sicer: Winners never quit, and quitters never win.

Želi še kdo, da dam njegov oglas na videlo? Z veseljem ga posredujem naprej. Naj kroži ponudba, ne le umotvori

Aha, še nekaj. Imam vse več CVjev, ki mi jih pošiljajo prijatelji in znanci, jaz pa jim pomagam do kakšnega pogovora za službo, včasih tudi uspešno. Če ima kdo željo po menjavi službe, z veseljem pomagam.

Gregor

**** klikni naprej za oglas ****

Pozdravljeni ljubitelji kakovosti bivanja

Smo skupina strokovnjakov, ki vstopa na slovenski trg z blagovno znamko ProDomi, ki ponuja kvalitetne in strokovno podprte storitve za družino in dom. Namenjena je vam, ki si želite kljub časovni stiski ohraniti kakovost svojega bivanja.

Strokovni prispevki članov našega tima

Odnosi, posebej z ljudmi, ki so nam v življenju najbližji so lahko včasih zelo naporni, a vedno z nova nam ponujajo možnost, da izvabimo iz njih trenutke največjih hvaležnosti. Vredno se je potruditi.

Z višjimi standardi do več zadovoljstva

S pripravljenimi programi dela in izbranim osebjem, vas razbremenimo in poskrbimo za višjo kakovost varstva otrok, podporo družinam z otroki s posebnimi potrebami, podporo starim ljudem in svojcem in prav tako za višjo kakovost vseh opravil za vaš dom in okolico.

ProDomi za družino: ProDomi Junior, Prodomi Special, ProDomi Senior

ProDomi za dom: Gospodinjska opravila, Čiščenje in nega doma, Skrb za hišne ljubljenčke,Urejanje okolice doma, Hišniška opravila za dom

Pošljite informacijo prijateljem in znancem

Morda imamo za kakovost svojega bivanja danes že vse poskrbljeno. Morda smo potrebovali pomoč že včeraj, nikoli pa ne vemo, ali jo bomo lahko potrebovali že jutri. Prijatelji in znanci bodo veseli vaše pozornosti in posredovane informacije.

Z lepimi pozdravi, En Tim.