@Gru
Vprašanje zaposlitve je tu najbrž ključno. Kako iz kvazisuženjskega odnosa vzpostaviti partnerstvo, ki se pri tem ne bo sfižilo, to je vprašanje.

@Aleš Gaber
Na srečo.

@Danilo
Po mojem je zelo pomembno, da ne dobimo iluzije izginjanja vsakršnih ovir. Če bodo določene ovire padle, se bo hitro pokazalo, da je nujno potrebno imeti druge.
Wikinomics še nisem bral, me pa zanima. Mi jo posodiš? O Semlerju sem si pa prvič prav zdajle bral na wikipediji. Zelo zanimiva zgodba. Imaš tudi njegovo knjigo?

Sicer pa imam občutek, da se podjetja/družbe zaenkrat posložujejo teh principov predvsem pri inter-družbenih odnosih, medtem ko intra-družbenih zgledov praktično ne poznam oz. obstajajo le v primeru, ko je posameznik tudi sam v resnici - podjetje.

V tem smislu je morda pravo vprašanje ali tak princip, glede na to, da predvideva konstanto stopnjo zadovoljstva pri delu, sploh lahko funkcionira v odnosu podjetje - zaposleni oz. posledično ali je zaposlitev sama po sebi samo še zastarel pojem?

Je pa težko s takimi idejami prodreti v “klasičnih” podjetjih. Sam se ukvarjam z uvajanjem wikija v podjetjih (zajemanje, graditev znanja), pa se še nekako ne prime dovolj. Je pač potrebna sprememba v glavah, kar pe ne gre hitro.

Hvala za odličen prispevek.

Imaš kar prav. Vse več je namreč ad-hoc povezovanja v projekte in veliko ljudi poznam, ki hkrati poleg redne službe sodelujejo še v več projektih. Ena fiksna služba in neudeležba kjerkoli drugje že dolgo ni več edina praksa, pa s tem ne mislim na klasičen fuš.

Vendar je tudi v samem ad-hoc povezovanju pomembno, ali je princip sodelovanja odprto-podjetniški, ali gre zgolj za najemniško delo na projektu.