Odprta firma

Že nekaj časa se mi podi po glavi ena precej čudna ideja. Razmišljam o tem, kako se spreminja družba in kako se te spremembe odražajo v načinu, kako voditi podjetje, lahko tudi iTIVI, čeprav neposredne zveze tu ni. Kaj bi se zgodilo, če bi za podjetje delali prostovoljci, če bi podjetje podatke iz svojega poslovanja ponudilo navzven, zlasti raziskovalcem, a tudi resnim uporabnikom, če bi strankam omogočilo razvoj novih storitev, skratka, če bi zapustilo klasične poslovne poti in bi se podalo v nov svet? Utopija, da ali ne?

Prvi impulz v tej smeri se je zgodil, ko sem v kolumni Saša Dolenca v Poletu bral o eseju Freemana Dysona, slavnega fizika. Osnovna ideja g. Dysona je, da smo že vstopili v postdarvinistično obdobje, kar ne bi bilo nič posebnega, če ne bi povedal, da darvinizem, kot princip evolucije življenja na Zemlji ni univerzalen princip. To je nekaj takega, kot če bi mi kdo povedal, da padec jabolka z drevesa ni nujno vertikalen (pustimo Coriolisa, veter in podobne motnje).

V članku navaja ugotovitev Carla Woeseja, vodilnega taksonoma za mikroorganizme, ki je odkril, da se drevo življenja pravilno deli na tri glavne veje in ne le na dve. Tretja veja, so t.i. arheje, za katere so prej napačno mislili, da sodijo na isto vejo kot bakterije, torej med prokariote (enoceličarje brez jedra).

Posebnost arhej je v tem, da so v veliki meri ohranile sposobnost horizontalnega prenosa genov, ki je bil značilen za enoceličarje pred prvo oddvojitvijo bakterij v samostojno vejo. Pri horizontalnem prenosu genov je ključno to, da si lahko organizmi izboljšave, ki jih razvije določena vrsta, hitro podelijo med seboj. Za razliko od tega, pri darvinistično naravnanih vrstah, to je pri bakterijah in pri eukariotih (eno ali mnogoceličarji z jedrom), horizontalnega prenosa genov skoraj ni, z izjemno spolnega razmnoževanja (krajše: seksa). Oddvojitev bakterij in njihovo zaprtost za deljenje izboljšav Dyson celo vzporeja s konceptom intelektulne lastnine, ki naj bi takrat prvič postala predmet posesti le določene vrste.

Dyson opozarja, da se je darvinistični evoluciji že pred 10.000 leti z razvojem človeka pridružila kulturna evolucija, ki je izmenjavo izboljšav med organizmi vrst močno pospešila. Z razvojem biotehnologije pa se krog vse bolj sklepa, saj naj bi se horizontalni prenos genov vrnil tudi na nivo bioloških organizmov.

Od tu naprej ni težko vleči vzporednic v dogajanja, ki smo jim priča v zadnjih letih. Informacijska tehnologija je demokratizirala množično komuniciranje, ki ni več privilegij velikih organizacij, pretok znanj se je izrazito povečal, koncept intelektualne lastnine pa je na preizkusu bolj kot kdajkoli prej. Glede na spremembe ni čudno, da se pojavljajo novi tipi organizacije, ki izkoriščajo te nove možnost.

Eno najbolj izrazitih novih gibanj, ki je nastalo v sozvočju z zgoraj opisanimi idejami je odprtokodno programiranje, pri katerem softver ne nastaja več kot zaprt paket znotraj podjetja, temveč ga skupaj ustvarja veliko bolj neformalno povezana skupina programerjev, ki prostovoljno in brezplačno, za svojo slavo in izkušnje ponudi svoj čas, za izdelek, ki si ga na koncu niti ne morejo lastiti. Zaslužek je možen, vendar nastaja praviloma iz podpore, prilagoditev in drugih spremljevalnih aktivnosti.

Odprtokodno programiranje ima neposredne implikacije tudi na to, kako bi bilo v prihodnosti mogoče organizirati podjetja. Odličen prispevek na to temo je objavil Paul Graham. Graham pravi, da je morda dosedanji koncept vodenja podjetja v nekaterih primerih že preživet. Kot dosedanji način vodenja podjetja navaja prakso, kjer nadrejeni določa, kaj mora početi podrejeni, pri tem pa uporablja prisilo, z vrsto pravil več prepoveduje kot omogoča, prikriva informacije in si lasti vse presežne rezultate.

Če komu ideje dišijo na komunizem,  ima le deloma prav. Poudarek je na dišijo, v resnici pa gre za nov koncept, pri katerem se ne vzpostavlja skupna last, ampak gre za skrbništvo in participacijo, ki jo uravnavajo meritokratorna pravila. Princip, ki naj bi bil vodilo, je ta, da kolikor prispevaš, toliko dobiš. Če je bilo v preteklosti to iluzorno, ker o tem niti ni bilo mogoče zbrati in nato še posredovati dovolj informacij, se to zdaj spreminja. Podjetja, ali drugače organizirane skupine, lahko danes zajamejo dovolj informacij, da je ovrednotenje prispevka posameznikov mogoče.

Med brskanjem po člankih na to temo, sta me najbolj zanimali dve vprašanji in sicer s kakšno obljubo  zagotoviti kapital, ki je vendarle nujen pri večini poslov, ter kako poskrbeti, da se vse skupaj anarhično ne razleti na nešteto kosov.

Odgovor na prvo vprašanje je v tej točki manj prepričljiv, vendar se mi zdi, da je vsaj v pravi smeri. Z odprtim načinom sodelovanja se v podjetju zagotavlja višja produktivnost, saj vsak počne tisto, kar mu je res všeč, višja produktivnost pa omogoča višje donose na vloženi kapital. Kapital na ta način dobi solidne donose, vendar velja pravilo, da se dobiček deli tudi na udeležence. Koliko, je stvar vnaprejšnjega dogovora. Dogovor pa je potrebno sklepati na osnovi kapitalske požrešnosti projekta, ocene tveganj in pričakovanih donosov. Pomembno je tudi načelo, da v primeru nedoseganja zastavljenih rezultatov breme prav tako nosijo vsi udeleženci, ne le kapitalski partner. Uveljavljanje slednjega se mi zdi tu še odprt problem, a je najbrž stvar kakovosti dogovora.

Drugo vprašanje, kako preprečiti razpad sistema v anarhijo, ima zagotovo lahko pozitiven izid, kar dokazuje precej primerov iz prakse. Wikipedia je izjemno uspešen projekt enciklopedije na spletu, ki dejansko nima lastnika, le gručo najbolj zagretih skrbnikov. Projektu je bil že v štartu napovedan hiter razkroj, a se ta ni zgodil. Ključ za ta uspeh je bil v vzpostavitvi skupinskega pritiska (peer pressure) majhne a zelo aktivne skupine urednikov, ki so zelo hitro in učinkovito sankcionirali primere zlorab in so bili sposobni tudi nadzora kakovostjo skupine same.

Podoben primer preprečevanja razkroja sistema s pomočjo skupinskega pristiska, ki je še toliko zanimivejši, ker ne izhaja iz virtualnosti, je pojav mikro-posojil. Če je bilo v začetku tega tipa financiranja najbolj revnih v ospredju dobrodelništvo, se v zadnjem času vse bolj izpostavlja kot motor širitve profit, o čemer se je pred kratkim lepo razpisal Economist. Če v klasičnem svetu banka od nas zahteva pri najemu kredita ustrezno in dovolj visoko jamstvo, vlogo jamstva pri mikrofinanciranju prevzame skupina enakovrednih prostovoljcev, ki sami sankcionirajo neplačevanje kredita.

Vloga skupine se mi zdi pri razvoju odprtih podjetij bolj ključna, kot zagotovitev kapitala. Prvo je potrebno vzpostaviti za vsak projekt, tudi za neprofitne, drugo pa je odvisno od vrste izbranih projektov. Zagotovo bo softver prej primeren za odprto-podjetniški pristop kot izgradnja kakšne elektrarne. Vendar, ko se bo način samoorganizacije skupin dovolj stabiliziral, kaj bi lahko bila ovira pred tem, da bi skupina nadobudnežev postavila kar novo jeklarno. Pa magari na Jesenicah.

Še nekaj zaključnih besed, ki bi morda sodile na začetek. Če je glavno vodilo klasične ekonomije profit, se mu v svetu odprtih podjetij, na srečo, nihče ne odreka, le pred njega se postavi najprej izboljšanje kakovosti življenja ter dvig produktivnosti. Zanimivo kajne.

Toliko za danes, prihodnjič pa bom mogoče razmislil o tem, kaj bi koncept odprtosti pomenil za iTIVI. Poudarjam, kaj bi pomenil, nikakor pa s tem ne najavljam, da bo iTIVI po tej poti šel naprej.